STARŠI: Vi ste OPORA in NE TRENER!

Vaša naloga je zaščita, čustvena opora, varnost.

Ne analizirajte voženj, ne dajajte tehničnih nasvetov – za to je tukaj trener.

Po tekmi ne sprašujte: “Zakaj nisi bolje peljal?” ampak raje: “Kako si se počutil?”

Na cilju bodite prisotni z nasmehom, spodbudo in odprtim objemom. Naj vas otrok vidi kot varen pristan, ne kot sodnika.
TRENERJI: Vi ste STROKOVNJAKI ZA SMUČANJE!

Trener daje navodila, popravlja napake in s pozitivo usmerja športnika.

Pedagoško izobraževanje trenerjev je ključno. Otroci niso telesa na snegu, temveč osebnosti v razvoju.

Na podlagi notranje motivacije otroka se gradi zaupanje in uspeh se rodi iz pozitivnega odnosa in vzornega obnašanja, ne iz prisile.
KOMUNIKACIJA JE KLJUČ

Trenerji in starši naj redno komunicirajo. Lahko so to govorilne ure, sprotni pogovori, skupno razumevanje otrok in razvoja.

Zaupajte trenerju, da bo opravil svoje delo. Le tako se otrok počuti varnega in osredotočenega.

Otrok potrebuje ENO jasno sporočilo in ne dve nasprotujoči si avtoriteti.
NOTRANJA MOTIVACIJA JE MOTOR USPEHA

Otroci morajo smučati ZASE, ne zaradi pričakovanj drugih.

Ko padejo ali izgubijo, jih učimo, kako vstati. Pri tem jih ne grajamo, temveč pozitivno gradimo njihovo samozavest.

Naučimo jih, da so porazi del poti. Ravno pri padcih in porazih je največ priložnosti za rast.
In za konec:
DRAGI STARŠI, NA TEKMI GLEJMO NAŠE ČUDOVITE OTROKE IN NE TELEFONA!


Prisotnost starša v cilju pomeni ogromno – a ne s križanjem rok in napetostjo.

Otroci naj čutijo, da jih družina gleda in ne ocenjuje.

Naj prisotnost družine na tekmovanju otroka pomiri in ne zmoti. Trenerji vodijo tekmo, starši pa ste sidro miru in opora.